English  stik

Žiga Okorn
Ljubezen proti strahu. Celica 1993-2013

Galerija Srečišče, 30. 5.- 29. 6. 2013

Iz spremnega lista ob razstavi v Srečišču

O slikarju in podobi

Žiga Okorn je otroštvo preživel v Stari cukrarni, eni največjih avstroogrskih rafinerij, ki
je zrasla in propadla zaradi turbulenc zgodnjega kapitalizma. Tovarna, ovita v plašč klasicističnega
dvorca, je s svojimi velikimi prostori, ogromnimi površinami ometa, pod katerim
so se skrivale plasti prejšnjih dob, drugih življenj in usod, v odraščajočem dečku pustila
velik pečat. Ne le, da je v neposredni bližini z otroško lucidnostjo začutil usodo slovenske
moderne, tu je na dvorišču med otroci živela bavitost in senca takratne jugoslovanske
države v morda najbolj neposrednem dialogu. In še ena pomembna okoliščina, povezana s
Cukrarno, je verjetno ključna za Žigov likovni razvoj – prisotnost in ustvarjalna naravnanost
slikarja Kostje Gatnika, ki je imel v obdobju Žigovega odraščanja tu atelje in stanovanje,
v katerem sta živela s Kamilo Volčanšek in bila močno povezana z Okornovo družino.
V tej svetli, vogalni sobi Cukrarne, je Žiga kasneje tudi sam ustvarjal.

Žiga je slikar človeških podob, ki s svojo krhkostjo in pričevalnostjo še dolgo spremljajo
tistega, ki je prišel v stik z njimi. Pričujoča razstava, postavljena v Srečišču nekdanjih vojaških
zaporov, ki jih je skupina Sestava uspela povzdigniti med zvezde (kakor je v svojem
prispevku Celica Superstar, 2003, povzela Alenka Puhar), sega v čas oblikovanja ikonografije,
ključne za razumevanje teh podob in v prostor, ki je utemeljil njihovo univerzalno
govorico (site specific).
Čeprav se posamezni motivi pojavljajo že na Žigovih slikah iz študentskih let (Preplet,
Troedinost, Poljub), pa je izkušnja ustvarjalnega polja – neločljivo povezana z zaupanjem v
možnost preobrazbe najtemnejših in najtesnejših prostorov naše civilizacije v umetniško
delo, ki bo navduševalo in ob enem poglabljalo ustvarjalno izkušnjo tako posameznika
kot celote – na novo osmislila te motive in oblike in jim dala poseben in oseben pomen.
Arhitekt Janko Rožič, ki prostorske arheje odkriva tudi v jeziku, govori o slikarski izkušnji
obrata, ki menja pogled z vpogledom.
Žiga, ki v večletnem procesu Podoba tvoje odprtosti izobeša svoje nežne a dalekosežne
podobe na pročelja javnih ustanov, tokrat vstopa tudi v osebne prostore. Izvirne risbe in
akvareli, ki jih bo slikar slikal tudi na odprtju, so povabila posamezniku, da z ljubeznijo
raztopi strah in sestopi v prostost.
V slikarstvu Žige Okorna in kiparstvu njegovega prijatelja in člana Sestave Jiřija Kočice
je figura prevzela nase odgovornost ne le do meja umetnostnega, temveč do izkustva
sveta – ustvarjata jih v tisti zbranosti, pogosto razvidni na avtoportretih umetnikov, ki so s
svojo podobo, zazrto naravnost v gledalca, podobno jamčili, da pričujejo o zgodovinskem,
prostorskem ali duhovnem izkustvu, ki ga upodabljajo.

Vesna Krmelj